Izbira toplote

V bistvu sem imel že vse pripravljeno. Morilo me je le še nekaj malega malenkosti, za katere si je potrebno vzeti časa in se jim z dokaj veliko mero vljudnosti prikloniti. No seveda pa ta malenkostni priklon malenkostim včasih vzame precej energije in neodvečnega napora. Glede na to, da so malenkosti lahko v celostni sliki zelo neopazne ali pa celo nevidne, se zna kaj hitro zgoditi, da na njih pozabiš. Ravno to se je zgodilo tudi meni. Namreč v trenutkih, ko sem mislil, da ne bom, sem vendarle sproti pozabljal na te takoimenovane nepomembnosti. Hitreje, ko je čas dohiteval ničlo. Torej moment po katerem se nekaj dejansko zgodi, kajti, če se nebi bi ostal v večnosti negibanja. S tem pa bi sebi omogočil morda največjo uslugo. Bil bi zadovoljen s tem kako je in kakor je. Seveda trenutno ne potrebujem pred samim sabo razglabljati kaj vse si predstavljam pod kako je in kakor je. Vendar verjamem, da imam do teh dveh dimenzij izdelana stališča.

Kakorkoli že z ali brez, te malenkosti in njim priklon se me je loteval ker nekaj časa. Najmanj toliko dokler se ni nekaj pripetilo kar me je hočeš nočeš pripeljalo v stik z njimi in tako tudi do razrešitve in globokega olajšanja. Pa naj je bil to samo nakup baterij za fotoaparat. Najraje pa se meni vse dogaja v zadnjih sekundah, torej v časovnem intervalu kjer si do stvari ali močno dovzeten ali pa jih pač kar po čes negiraš in odklanjaš. Če malo, vendar samo malo izdatneje premislim, če temu sploh lahko rečem premišljevanje, bolje bi to poimenoval kako drugače vendar kako, o tem kasneje. Vseeno, če malo premislim ali pač kako drugače, se odzivam na tak način ne le do stvari marveč tudi do psihikalij. Počez brez, da bi se dobro zavedal od kot me vsakič znova kakšna izmed njih dodobra napne in se me polasti. To navznoter niti ni tako nedolžno dogajanje, bolj gre za temeljite pretrese. Nemalokrat se dogajajo precej proti nevarni stopnji Rihtarjeve potresne lestvice. IN. In potrebno je poiskati učinkovitost, nekaj kar bo pomagalo, kar bo odstranilo, kar bo ….. Oh in nakoncu sploh omogočilo vnovično neobremenjeno ukvarjanje z razpolaganjem svojega kosa pločnika na katerem sem se prav zdaj znašel. Oprostite ampak pred tabo, in pred vami tudi. Sicer pa seveda nočem zanikati, da ste bili morda včeraj ali kadarkoli prej prav vi tam pred mano. Vendar zdajle sem jaz tu prvi! To ni le, odskočila je žoga od tal, to je iskreno notranje domišljisko prepričanje. Vsekakor podprto z minimalno močjo štirideset vatne žarnice. Torej ne z nečim nepredstavljivim, kaj šele z močjo argumentov.

Napenjanje v meni prične spreminjati telesno temperaturo, in upočesnjevati ali pa pospeševati psihotelesne funkcije. Včasih so sploh ne znojim več. Po zelo zavitih poteh me neprestano zasleduje in mi sledi v najbolj neprimerne prostore. Najslabše se mi dogaja kadar je z mano v nepomembnih vsakodnevnih belih hodnikih, ki so dobro zaklenjeni, deratizirani in malodane insektom nedostopni. Njih svetlobna moč se izraža skozi ključavnico, morda je kdaj kje malo neodprto okno. Najslabše kar se ti v takih okoliščinah lahko zgodi je, da ti zmanjka tobaka. To pomanjkanje te lahko pripelje v neprekinjeno premišljevanje o bistvu problema. Vedno pa se izkaže, da ne obstaja varnost, ki te lahko razbremeni. Še manj obstaja varnostni sistem, magari bil ustvarjen samo v obrambne namene, ki je kos tej situaciji. Edino kar obstaja je trenutna situacija v kateri je nevzdržno potrebno vzdržati in zdržati.

Torej glede na subtilnost narave, s katero se je poigrala in me privzgojila v sebi odmerjene namene narava, mi ne preostane mnogo drugega kot, da se zjutraj odpravim v dopoldanjščino na liter ali liter in pol čaja. Le tu se lahko neobremenjeno pogovarjam in prepustim neobveznemu toku trenutka. Veseli me, da neobvezen tok trenutka zaposluje v svoji službi le pogovore, ki se nas tičejo le posredno. Skratka prek svojih identifikacij s tem ali onim. Prevečkrat se neobvezen tok nagne do vprašanj, ki so povezana z izdelavo Coca cole in koliko pločevink, steklenic se napolni dnevno, kam to pelje in zakaj sploh to ogabo ljudje pijejo. En smoter gre v tej smeri, drugi pa zna reševati čisto druge probleme, ki so ravno toliko del nas kot vsaki tisoči mehurček Radenske. Še več, radi bi celo vedeli kje natančno je končal ta vsaki tisoči mehurček. Za to natančnost je težko poskrbeti, vendar vseeno nekdo se mora s tem poukvarjati.

Pitje čaja s tem nima neke neposredne povezave. Vendar je to dokaj nedolžno opravilo, bolje rečeno starodavni ritual, časovni interval v katerem se lahko srečuješ s takimi nerešljivimi problemi. Nerešljivost zavzema v teh časih izjemno pomemben položaj. Pa, da ne bom nespoštljiv do preteklosti, vedno je zavzemala pomembno točko v naših pogovorih in, če smem biti ironičen, razglabljanjih. O čem vse bi lahko danes težili svojim dokaj omejenim pogledom na stvarnost, je vendarle odvisno od iniciatorja. Da pa se nebi zgubljali v tišini in z suhoto prenapolnjenem grlu je potrbno neprestano izpostavljati utečene preverjene teme. Le te pa je nujno zaradi možnosti dolgočasenja, iz dneva v dan malenkostno poglabljati in jih prilagajati trenutnemu razpoloženju. Torej naj bi se držali čisto navadne čajanke, z nepomembnimi, za vsakega posebej neobremenilnimi pogovori. Liter do liter in po čaja se zna zavlečti globoko čez uro do dve. Še pomisliti nočem koliko ozko letečih se lahko izmenja v uri do dveh. Koliko tisoč besed obvisi v z dimom napolnjenem etru prostora brez prezračevalne naprave. Ampak vseeno so nam take dejavnosti všeč, še več osmišljajo nas in nas razbremenjujejo pred samimi sabo. Pred drugimi pa nam zagotavljajo prednost, ali pa nas potunkajo v plitvine, včasih pa tudi v globine naših z raznimi substancami zdravljenih egotov.

»Kakšna pa zgleda noč v gostem dežju nekje ob poltreh zjutraj, ko si popil že kar nekaj žganja in se zavlekel v toplo naslonjalo, sicer ne preveč komfortno, vendar dostojno tvoje riti?« »Ej moram povedat, da je blo čist uredu, pa mirno je blo. No tko kot vedno je blo mal težakov, ampak smo jih čist na izi ubvladal. Ma ja kva, ko jih jebe nismo se hotl z njimi jebat, č smo se pa že sami s sabo začel ukvarjat. Smo jim pa mirno razložl, d so naši frendi pa to un, sicer so še mal potežil ampak nč tazga. Pol, k smo pa par našh not spustl jebi ga so pa še eni drugi uletel, pa kva čš kurc smo ga zažural du zdele. Lih mal prej sm hotu jet spat pa si ti pršou. Kva si bil na treningu.« Malo moker pa prezebu vendar dejansko še vedno topu in zdrave barve od treninga me je minil opominjat mladino o zdravem živlenju, ki ga zagotavlja mini minimalna disciplina. No pa sem ustopil na par minut, torej na liter do liter in pol čaja. Prostoru se je poznalo, da je bil lepo zakurjen celo noč. Da se lahko posušim in počakam, da se me loti prava telesna temperatura, ne pa premraženost in z nosu curljavost. Zeliščni poparki so v takih dopoldneh odlična stvar in edino zdravilo. No imaš jih tudi take in kar dosti jih poznam, ki raje popijejo žganje. Tudi nadvse temperaturno donosna zadeva. Neglede na orientacijo pridobivanja svoje telesne temperature je dejstvo, da bolje toplo kot prevroče ali pa mraz.

V mrzlih dneh, v katerih je premraženost, plavoustje, bledoličništvo, napenjanje remenskih mišic in še kar je podobnih neugodnosti, še posebej pa mrzla stopala in noge, je temuprimerno pomembno kakšno vrsto toplote si zagotavljaš. Čaj ima svoje prednosti in slabosti. Ravno tako žganje. Seveda pa je vse odvisno tudi od količine sladkorja, ki jo vsebujejo te kuhe. Razen, če nisi resno prehlajen se ne bi loteval ravno mrzlega piva ampak vseeno zakaj pa ne. V čem je ta pomembna razlika med žganjem in čajem mi dolgo časa že ne da miru in me preganja. Kar se mene osebno tiče ju obadva pozdravljam kot zdravilo proti prenizkim temperaturam. Vendar pa sem opazil tudi pomembne razlike na potezah ljudi, ki se odločajo za ali proti enemu izmed zdravil. Če sem še bolj natančen bi lahko že po frekvenci, barvi glasu, torej, če bi bil slep odločil kaj komu bolj pristoji. Či bi bil pa gluh in slep, bi se moral potruditi z dotikom dlani, v katerih je pravtako zapisano kako in kaj se streže dotični osebi. Taka izurjenost ni le plod trdega dela in nenehnega utisovanja v spomin, ampak tudi plod sugestije, ki malenkost bazira na erotičnem ozadju. Vseeno pa je potrebno razločiti med sugestijo osebe, ki jo še vedno zebe in osebe, ki je vsekakor že na boljšem. Torej osebe po zaužitju in osebe neposredno pred tem. Nebi se ustavil samo pri dejstvu, da je mraz in je potrebno nekaj ukreniti. Vsako dejanje ima sporočilo, ki je tako ali drugače sugestija. Pomembneje je na kakšen način in kako uporabiti sugestijo. Predvsem se to ljudem dogaja povsem brez njihovega vedenja. Ali pa vsaj z zelo pomanjkljivim vedenjem o tem, da že da si, si sugestija.

Eden izmed osnovnih pokazateljev za kakšno vrsto toplote se bo nekdo odločil je nežnost. Vendar ta nežnost ne govori nujno o tem, da se bo nežna oseba odločila za čaj in ne za žganje. Morda se bo odločila za manj močno žganje z več sladkorja, kot pa za čaj. Torej nežnost ni edini pokazatelj. Dokaj trden pokazatelj je barva glasu. Tu je trden in umirjen nikotinski glas močno v prid žganju. Vsekakor pa potreba po posredovanju vtisa še kako pripomore do izbire. Tudi čas v katerem bi se nekdo rad pokazal pospešuje izbiro. Namen. Vendar vseeno težko določiš prednost ene izbire pred drugo. Vroč čaj v šalici ima to prednost, da že z dotikom, oprijemom šalice toplota takoj prične pritekati v mrzlo telo, roke. Medtem, ko žganje to dejstvovanje doseže šele z zaužitvijo. Vendar pa takrat silovito pograbi najprej grlo in požiralnik, nakar se v želodcu z značilnimi valovanji popkovne čakre naseli po celem telesu. Torej je princip akcije in to hitre reakcije, ki zna sestaviti pest udariti po mizi in zahtevati še. Čaj z druge strani je bolj mehak pristop k dnevnim aktivnostim. Kot sem že omenil ti neposredno po dotiku šalce že greje dlani, blazinice na prstih. Tudi po zaužitju se dogaja občutek posredovanja toplote v vse strani telesa. Vendar bi se najraje usedel in v miru dokončal svoje seznanjanje telesa z vneseno toploto. Mogoče bi se kaj pogovoril vendar tudi to ni nujno. Še najraje bi se samo ogrel. Poleg tega pa se s čajem lahko tudi odžejaš, kar ni ravno lastnost žganja, ki te prej pripelje do gibanja ali pa nezavesti.

Kakorkoli že izbira toplote ni odvisna ne od spola, tostestorona. Pač potrebujemo svojih šestintrideset stopinj telesne temperature in tu lahko razglabljamo naprej. In tu sem se dopoldne raje odločil za čaj kot za žganje. Se hotel usesti tam v en nepomemben kolikor toliko čist kot in samo malo opazovati, biti nekje napol v družbi, napol izven nje. To dosečt je veliko težje kot samo probavati to stanje. Vedno v trenutkih, ko se ti zdi, da si dosegel svoj ideal bivanja napol tu napol ne se nekaj zgodi. Čeprav še nisem razčistil to pol, pol stanje, se vseeno nekaj zgodi. Pol, pol stanje je zaplet kjer si noter fizično in tudi psihično, vendar si dovoliš neobremenjenost, oziroma nujno oddaljenost do vsega kar se dogaja okoli tebe. Stanje, ki ti omogoča dokaj zaključeno, izdelano pozicijo do stvarnost, ki te obdaja. Skratka disciplina, strog red, do vsakega enako. Uf težava. Poznam jih vse, še tiste, ki jih ne poznam poznajo mene. Pa sedaj ta distanca, disciplina. Kako pa bom to zmogel? S kratkimi stavki, z nezainteresiranostjo do dogajanja, še najbolje z neprizadetostjo. Dober preizkus takole za dopoldne, še dobro, da dopoldne, ko je mala frekvenca. Temu posledično manj ukvarjanja, več miru. Pa vsi pričakujejo nekaj od mene, kakršnokoli dejanje, naklonjenost, pogovor. Če že ne drugega, ja kako pa si kej? V mislih pa, » ja no sej, če ne bom tukaj prepogosto bom lahko zadržal to oddaljenost, neprizadetost, hladnost do zdajšnjega stanja. Hkrati pa bom lahko u miru užival svojo novo usmerjenost in vizijo.« Še dozdeva se mi, da je tako mirno, da ima vse svoj smisel in kako lepo ga je opazovati, takole brez obveznosti. Samo na čaju sem pa grem.